Od prejšnje plošče novomeških Moveknowledgement sta minili dve leti in tista prejšnja, Ant People, me je - zamera gor ali dol - preveč asociirala na občutek neke terasne godbene všečnosti, h kateri je lebdela mlada osemčlanska posadka. Po zadnjem, nedavnem EP-ju Elixiryproslam njihovega pevca N'Toka (ki je glasbeno razvojno nekaj transcendenc dalje od hiphoperskih podlag vrstnikov in mulcev) smo sedaj dočakali tudi bolj zrelo izdajo na pet mož skrčenega benda, ki svoje publike ni lovil na študentske žurerske krožke v prestolnici in doma ob rekah cvička, ampak so se godbeno, osebnostno ter muzikoško kalili daleč od kake populus (glasbene) fraze tipa grem-domov-v-Novo-mesto.
Dom teh mladcev je svet in Listen To Nebukadnezar je koloritna mavrica glasbenih vplivov, razvoja in kreacije, ki jo zreli mladci v 47 minutah projicirajo na devetih kosih tokratnega albuma. Plata nenehno valovi iz štopanja v šus, in čeprav so manj rokersko-poskočno-plesni, so udarni in se skozi zvočnike že nekaj dni valijo precej bolj kot katera koli njihova prejšnja godba.
Najlažje ponazorjeno; če so prej po zvoku asociirali na zakajene dub-hipije s talentom, so zdaj kot odrsko srečanje Franka Zappe in Bad Brains po tridnevni terapiji pri dr. Hunterju S. Thompsonu. Terasa je dokončno zapuščena po vseh mehkih robovih, Moveknowledgement zvenijo bistveno manj popoidno kot poprej, in - kar je pravzaprav logično - po zvoku vse bolj spominjajo nase oziroma na svoj potencial.
Konglomerat, ki ga tvorijo, pač (še bolj) oprijema lastno formo in se kali onkraj durovske melodike. Pometaliziran vokal in cel komad Scila and Karibda bo morda ob prvem poslušanju odstopajoč, a se celostno sklada z ostankom albuma. Potem so tu odlični Necro Dog, Chemicals ali 666, ki osnovno formo funk reminiscence razgradijo po lastnih poljih ter vplivih in idejah. A Barcode doni kot kandidat za filmski soundtrack, ki v uvodnih treh minutah nadomesti vse downtempo ali atmosferične vložke. Ni več njenega vokala (in to ne zveni deficit), njegov vokal se utaplja kot pivnik v kislini in da dihati glasbi.
V instrumentalnih poudarkih so manj pravilni oziroma naivni, posledica pa je, da solaže zvenijo neposiljeno in smiselno umeščene. K sočnemu ter polnemu zvoku je bistveno pripomogel tudi Jani Mujič, ki je v album vgradil producentsko zrelost in tenkočutnost. Celostno kompleksno delo ima potencial, da končno k Moveknowledgementu pritegne tudi pozornost starejše "resne" publike - resda ne po prodaji (ki že dolgo ni več objektivno merilo, ampak zgolj še komercialno).
Z Nebukadnezarjem se zasedba ne dviga zgolj na vrh svoje založbe Kapa Records (katerih založniška vztrajnost v diskografiji nenaklonjenih časih je občudovanja vredna, nabor bendov pa vse kakovostnejši), ampak ima potencial, da bo tudi ob koncu tega leta na vrhu domačega izbora albumov. Zoreče.
+ + + + +

Mladina